Ko sem te kvačkane kačice videla prvič pri blog kolegicah, so me sicer konkretno prevzele, ampak tistega občutka "jaz bi tudi to znala", pa nisem dobila. Po moje zato, ker sem imela velik rešpekt pred njimi, ker ne znam kvačkat. Jaaa, vem kaj si mislite. Na kak način pa je tale ratala?
Moji kvačkarski začetki so precej klavrni: prvič sem prijela za kvačko, ko sem bila stara kakih 8 ali 9 let. Ampak se spomnim, da sem skvačkala samo eno vrvico z navadnimi zračnimi zankami (saj se reče tako, ne?). Potem pa doooolgo nič, dokler se ni moja prijateljica Marta odločila, da me nauči. Jaz nič pripravljena, sem delovala zelo zmedeno in neučinkovito. Začeli sva s prtičkom, ki pa je na koncu zaradi mojega zategovanja bolj podoben zvončku. Ampak še tako ali tako ni končan. :/
Potem sem se s kvačkanjem srečala na krožku, kjer smo kvačkale torbice. Moja sicer kar dobro zgleda, ampak je je samo pol ... dalje nisem prišla. :))) Sem pa nakvačkala žepek za Mjev telefon in to 2, ker je prvi bil premajhen. :P
No, zdaj pa sem pri kvačkanju orglic. Spet sem se lotila projekta s precej rezerve, ampak moram rečt, da je delo kar steklo. Sicer se mi zdi, da še vedno ni tako kot bi moralo, ampak sem ponosna, ker sem presegla samo sebe. "tega jaz se bom nikoli znala," sem bila prepričana pred leti. Še en dokaz, da se zarečenega kruha največ poje.
